Andrew Wommack
prevod: Darja J.
November 2010
Ne moreš nečesa popraviti, ne da bi poznal problem. Ne moreš zdraviti bolezni, če ne poznaš vzroka. Ne moreš rešiti svojih finančnih težav, če ne veš, kam gre tvoj denar.
Vendar kristjani upajo in molijo za spremembo v njihovih osebnih življenjih in v družbi, brez da bi reševali pravi problem. Večina jih niti ne ve, kaj problem je.
Zakaj se mi in naš svet ne spreminjamo po Evangeliju, kot bi to storil Gospod?
Zato, ker je Božja beseda TO seme, ki ga uporablja, da sprošča Svoje življenje v naša življenja in v svet, in večina kristjanov ne seje Božje Besede v svoja srca in je ne ščiti.
Tu je rešitev: Cerkev mora ubogati Jezusovo zapoved da dela učence, ne samo spreobrnjence.
„Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha“ (Matej 28,19)
Jezus nam ni rekel, naj samo delamo spreobrnjence; rekle nam je, naj delamo učence. To je ogromna razlika. Jezus je rekel, da je učenec oseba, ki vztraja v Njegovi Besedi, dokler ni ta svoboden.
„Tedaj je Jezus govoril Judom, ki so verovali vanj: Če ostanete v moji besedi, ste resnično moji učenci. In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.“ (Janez 8,31-32)
To pa ni isto kot to, kar delajo kristjani. Poudarek je na tem, da ljudje molijo molitev, da ne bodo šli v pekel. To je cilj skoraj vsega „krščanskega evangeliziranja.“
Kaj je torej narobe s tem? Ali ne želimo, da se ljudje ponovno rodijo, da ne bodo preživeli večnosti v peklu? Seveda. Ampak tega nam Gospod ni naročil, naj delamo. Rekel nam je, naj delamo učence, in delanje učencev je najbolj učinkovit način evangeliziranja.
Večina kristjanov se tu odklopi. Mislijo, da je evangeliziranje prvi korak in da temu sledi učeništvo. Zato vidimo množične evangelistične prireditve. Če tem že sledijo učenja, so to ponavadi kvečjemu omiljena razmišljanja. Pravi cilj pa je, da se ljudje ponovno rodijo.
Vendar to ni bila Jezusova metoda. Jezus je iztegnil roko h grešnikom, ne le k svetnikom (Marko2:17). Učil jih je o Božji ljubezni in pokazal jo je skozi čudeže, ki jih je delal. Učil je grešnike, kako deluje Božje kraljestvo, ne da bi dal „klic naprej“.
K Jezusu je prišel bogat mlad vladar, ki mu je izkazal strast, ki bi mu podarila sprejetost v skoraj vsako cerkev danes. Jezus pa mu je rekel, da ne more sprejeti večnega življenja brez popolne predanosti (Marko 10,17-27). Mladi vladar je žalosten odšel stran.
V Jeruzalemu je bila množica, ki je verjela Jezusu (Janez 8,33), vendar se Jezus njim ni predal, ker niso bili pripravljeni (Janez 2,23-25). Drugi so mu verjeli, pa jim je rekel, da ne bodo svobodni, če ne bodo vztrajali v Njegovi Besedi (Janez 8,31-32).
To je užalilo tiste, ki so verjeli v Jezusa (Janez 8,33), tako kot užali mnoge „kristjane“ danes, ko rečemo, da samo priznavanje Jezusa ni dovolj. Judje, ki so verjeli Jezusu, so rekli, da so bili vedno svobodni in da nikoli niso bili zvezani. To je smešno, če pomisliš, da so celemu judovskemu narodu v tistem času vladali Rimljani in da je bil vsak posameznik zatiran z grehom in s hudičem (Janez8,34). Vendar so kljub temu ohranjali svojo „svobodo“, tako kot to dela veliko današnjih religioznih ljudi, ne glede na njihove očitne zvezanosti greha in sveta.
Jezus je šel dalje, da razkrije tem „vernikom“ (Janez 8,31), da so se zanašali na svojo narodnost in človeške napore namesto da bi zaupali Vanj. Jezus je nato nadaljeval in je razlagal stvari, ki so jih še bolj užalile (Janez 8,34-43). Vrhu tega jim je rekel v Janezu 8,4: „Vi ste od svojega očeta, hudiča.“
Kakšna trditev! Moramo se spomniti, da je bilo to izrečeno tistim, ki so verovali v Jezusa (Janez 8,31). Kako bi to izgledalo danes? Verjamem, da Jezus ne bi trajal tako dolgo, kot je trajal takrat. Naša religiozna kultura bi ga križala veliko bolj zgodaj kot po treh letih.
Večina „kristjanov“ je tako politično korektnih, ko se trudijo, da ne bi koga užalili, da se izogibajo kakršnihkoli konfliktov s standardi družbe. Hočejo, da ljudje le zmolijo molitev in sprejmejo Jezusa kot svojega odrešenika. Potem pa upajo, da bodo ti spreobrnjenci nadaljevali z Gospodom, ampak tem sta to dve ločeni stvari.
Spomnim se, ko sem služboval v Indiji v zgodnjih 1980-ih. Slišal sem poročila o tisočih, ki so sprejeli Gospoda na velikih shodih in navdušen sem bil nad tem, da se bo to zgodilo tudi meni. Priznam, da nisem imel ogromnih gneč, na stotine tisočev, ampak služboval sem gnečam, ki so se približevale 1000. Moral bi videti stotine sprejeti Gospoda, vendar tega v mojih izkušnjah ni bilo in resnično me je motilo.
Na letalu na poti domov je poleg mene sedel zelo poznan mož, ki je bil v službi za Boga. Bil je v Indiji za mesec dni in imej je stotine tisočev ljudi, ki so „Sprejeli Gospoda“. Zelo sem bil radoveden, kako je to naredil in sem ga začel spraševati vprašanja, ne da bi mu povedal, zakaj ga sprašujem. Eno izmed mojih vprašanj je bilo, „Ali si jim povedal, da je Jezus edina pot, resnica in življenje (Janez 14,6)? Ali so se predali Jezusu kot edinemu resničnemu Bogu?“
To sem ga vprašal, ker sem pravzaprav fotografiral malika s tremi božanstvi – eden je bil Hare Krišna, drugi je bil Buda in prav tam, na sredini, je bil kip Jezusa. Vidiš, Indijci verujejo v 350 milijonov bogov. Oni bodo brez problema sprejeli Jezusa kot še enega boga, samo iz previdnosti, da zajamejo čisto vse, vendar to ni resnična odrešitev.
Reakcija tega moža je bila: „Ne, nisem tega storil. Gospod mi je dal veliko modrost in mi je rekel, naj jim le predstavim Njega in potem jih bo on spravil v red kasneje.“ Delal je spreobrnjence, ne učence. To je narobe.
Res je, da je Filip služil Etiopskemu evnuhu, potem pa ga je Gospodov Duh odnesel, ne da bi imel Filip priložnost, da tega moža uči (Apostolska dela 8,27-39). To se zgodi, vendar je to izjema in ne pravilo. Danes je obratno. Ves poudarek je na odreševanju ljudi, potem pa so ali pa niso poučeni, če pa bi poudarjali učeništvo, bi bila evangelizacija potreben del tega procesa.
Moj prijatelj je to dal v prakso. Trkal je na vrata in namesto, da bi spraševal ljudi, če so odrešeni, jih je spraševal, če potrebujejo kakšno pomoč od Gospoda na kateremkoli področju njihovih življenj. Ljudje so omenjali njihove težave v zakonu, bolezni, finančne probleme, in samo začel jih je učiti rešitve za te težave iz Božje Besede.
Neizogibno so prišli do mesta, ko se niso mogli uskladiti z navodili Svetega Pisma. To pa zato, ker življenja kristjanov ni le težko živeti; nemogoče ga je živeti po lastnih močeh.
Na primer, ko je moj prijatelj učil nekega moža, kako ljubiti svojo ženo tako kot je Kristus ljubil cerkev (Efežanom 5,25), je mož rekel, da tega ne more storiti. Moj prijatelj mu je pritrdil, da bi to bilo res, če bi deloval le po svojih močeh, vendar mu je moj prijatelj pokazal, kako se lahko ponovno rodi in potem bo ta nadnaravna Jezusova ljubezen bila v njem. Ne moreš dati, kar nimaš, zato je ta mož moral sprejeti Božjo ljubezen zase, preden je lahko dal to ljubezen svoji ženi. To ga je pripeljalo do odrešitve in do popolnoma spremenjenega življenja.
Odpuščanje grehov je neodložljiv del učeništva. Ni pa edini cilj in ni konec. Brez namena, da to stori, metoda evangelizacije, ki jo uporablja cerkev, ovira učeništvo spreobrnjenih ljudi. Odpuščanje grehov in ubežanje peklu so cilj „evangeliziranja.“ Ko enkrat ljudje ta cilj dosežejo, izgubijo motivacijo, da bi šli kam dlje. Dobili so, kar so hoteli. To se pokaže v nizkih procentih ljudi, ki potem, ko sprejmejo Krščanstvo, nadaljujejo z iskanjem Gospoda.
Če bi bilo učeništvo cilj, potem bi ljudje morali biti ponovno rojeni, da bi bili pravi učenci, vendar ne bi končali tu. Nadaljevali bi v Božji Besedi, dokler ne bi bili svobodni in zmožni osvoboditi tudi druge. Postali bi močne priče za Gospoda, nekaj, kar preveč pogosto manjka pri tistih, ki trdijo, da so kristjani.
Pomisli: če bi en človek spreobrnil 1000 ljudi na leto, bi po petintridesetih letih bilo 35000 spreobrnjencev. Četudi bi to bilo izjemno, ne bi vplivalo niti na eno veliko mesto. Če bi isti človek učil eno osebo vsakih šest mesecev, ta pa bi storil potem isto, bi en človek začel proces množenja, ki bi proizvedel več kot milijardo učencev v samo petnajstih letih. Vem, da se to sliši nemogoče, ampak izračunaj – je dejstvo. Evangelizacija, skozi učeništvo, je veliko bolj produktivna, kot sama evangelizacija.
To je bilo na mojem srcu več kot štirideset let. Gospod me je učil od začetka moje službe, naj učim, ne le pridigam ali evangeliziram. Zato učim po temah in v serijah. To je razlog, da sem ustanovil Biblijsko šolo in njene enote ter razvil dopisovalne tečaje in učenja na spletu. To je zapoved, ki jo je dal Gospod, ne le meni, temveč vsem nam:
„Kar si slišal od mene pred mnogimi pričami, izrôči zanesljivim ljudem, takim, ki bodo zmožni tudi druge poučiti“ (2 Timotej 2,2).
Nedavno sem videl intervju z bivšim muslimanskim teroristom. V Ameriko je prišel, da bi izvajal „kulturni džihad“, a je bil spreobrnjen v Krščanstvo. Kar je govoril o vodeni vojni, je bilo strašno. Moral sem molit, „Gospod, kaj lahko storim glede tega?“ Gospod mi je rekel: „Ti že nekaj delaš glede tega. Največja obramba pred lažjo je resnica in ti deliš Mojo resnico z ljudmi po vsem svetu. Evangelij je največje orožje v tej vojni.“
Andrew Wommack
